Kako uskladiti čas in priložnosti v podjetništvu (pristop iz PONI projekta)?

Kdo sta Chronos in Kairos?

Chronos prisega na linearni čas. To je čas ur, koledarjev, rokov in … reda. V svetu Chronosa merimo minute, ure in dneve, optimiziramo poteke in procese ter ves čas preverjamo, koliko nalog smo opravili in koliko jih je še pred nami. In kakorkoli izgleda to precej naporno, je na nek način nujno za delovanje različnih segmentov družbe – brez Chronosa ne bi bilo sestankov, projektnih rokov ali organiziranega dela. Se pravi Chronos opravlja pomembno funkcijo. Težava pa nastane, ko Chronos postane en in edini kriterij uspešnega dneva, tedna, meseca.

Nasprotje Chronosu je Kairos. Kairos pa pomeni »pravi trenutek«  ali »prava priložnost« in velikokrat pomeni kakovost v doživljanju časa. Ne sprašuje se na primer, koliko časa je nekaj trajalo, temveč kakšen je bil pomen, občutek in učinek tega trenutka. Gre za točno tisti pravi čas, ko se nekaj lahko zgodi ali spremeni. To je čas, ko smo v stiku s sabo, ko doživljamo t.i. »flow«. V flowu smo, ko izpeljemo izjemno dober pogovor/razgovor, ali ko nam delo steče lahkotno in s polno zbranostjo. Potrebno pa je poudariti, da Kairos ne zanika strukture, ampak opozarja, da čas ni samo količina, temveč tudi izkušnja.

Razlika med Chronosom in Kairosom se lahko poenostavljeno prikaže v dveh vprašanjih: Chronos nas sprašuje “koliko je ura”, Kairos pa “ali je zdaj pravi čas”.

Kaj pa se zgodi, ko nas iz takih ali drugačnih vzrokov »zadane« stres? Večina nas v takem stanju še bolj okrepi Chronos. Ko se nam zazdi, da nam časa primanjkuje oziroma nam čas polzi iz rok, skušamo naš čas in aktivnosti še strožje nadzorovati. Paradoks pa je v tem, da nas to ne pripelje na »zeleno vejo«, ampak zelo pogosto bredemo v še večjo utrujenost, nezadovoljnost in nek notranji odpor do dela. Delamo veliko, a se ne počutimo izpolnjene. Zakaj? Zato, ker problem ni v tem, da bi imeli premalo časa, temveč da imamo premalo »dobrega časa«.

V takih stanjih se nam pogosto primeri tudi, da začnemo mrzlično iskati nove in inovativne metode za optimiziranje časa. Praksa pokaže, da nam to prav nič ne koristi. Premik na bolje (če že ne revolucija) v upravljanju časa se zagotovo ne zgodi s kakim novim orodjem ali s kako še bolj izpopolnjeno metodo planiranja.

Kvalitativni premik naredimo le in zgolj s premikom perspektive in percepcije. Namesto, da se sprašujemo »kako lahko naredim kaj več?« je bolj primerno, da se vprašamo »kdaj je pravi trenutek za kaj?« In to je prvi korak k zavestnemu uravnoteževanju Chronosa in Kairosa.

V praksi to ne pomeni, da se kar tako požvižgamo ali zavržemo urnike in sezname opravil. Pomeni le, da jim odvzamemo prevlado, neke vrste absolutno oblast s katero nas ima Chronos v pesti. Chronos naj poskrbi le za osnovno strukturo dneva ali nekega obdobja – za tisto, kar je res nujno in zavezujoče. Kairos pa naj dobi prostor za oblikovanje ritma dneva, za energijo, ustvarjalnost, zadovoljstvo in stik s samim seboj.

Dokler tega boja med Chronosom in Kairosom ne ukrotimo in spravimo v ravnovesje, je priporočljivo zavestno opazovanje Kairos trenutkov. To so majhni, a dragoceni deli dneva, ko se počutimo še posebej »žive«, osredotočene in obenem pomirjene. Zvečer si lahko zastavimo preprosto vprašanje: kdaj sem danes doživel ali doživela tak trenutek, dober trenutek? Tovrstna redna refleksija postopoma izostri naš občutek za to, kaj nam resnično daje energijo in zagon.

Druga pomembna praksa je jutranja naravnanost. Namesto da dan začnemo z dolgim seznamom nalog, se raje vprašajmo, kako se želimo danes počutiti. Iz tega občutka nato izpeljemo dejanja. Če si želimo več miru, morda načrtujemo krajši sprehod ali bolj umirjen tempo. Če si želimo mogoče več fokusa, si rezerviramo čas za eno poglobljeno nalogo, ki jo skušajmo opraviti s čim manj ali nič prekinitvami.

Pri tem igrajo velik pomen t.i. »zračni gepi« v dnevu. Gre za namerne vmesne prostore med obveznostmi, ki nam omogočajo prehod, refleksijo in regeneracijo. Ti trenutki niso izguba časa, temveč pogoj za to, da Kairosu sploh omogočimo, da se lahko pojavi.

Osrednje sporočilo je naslednje: čas je, čas teče in dneva, ki traja 24 ur ne moremo povečati niti za tisočinko sekunde. Lahko pa bistveno povečamo njegovo kakovost, kvaliteto preživljanja časa. To se bo zagotovo zgodilo, ko se bomo naučili in na nek način ponotranjili preklapljanje med Chronosom in Kairosom. Hitro bomo ugotovili, da s tem ne postanemo manj učinkoviti, temveč predvsem bolj umirjeni in človeški. Upravljanje časa tako ni več le boj z uro in roki, temveč postane umetnost ujemanja pravih trenutkov.

Tak pristop se lahko tudi hitro »zlorabi« in postane priročen izgovor in potuha za lenobo in neodgovornost. Če želimo biti kvaliteten člen ožje in širše družbe, moramo v življenju še vedno ohranjati temeljne vrednote kot so delavnost, odgovornost in elementarna poštenost. Predvsem do samega sebe. Le tako bo najdeno ravnovesje med Chronosom in Kairosom dobilo smisel.